Prvi slovenski invalidni potapljač na svetu Nino Batagelj pravi, da že majhna stopnička predstavlja težavo za gibalno ovirane osebe.
Konvencije Združenih narodov določajo, da morajo biti kulturne in rekreativne dejavnosti enako dostopne vsem. Rešitev za to so mobilne klančine ali kaj podobnega, ne pa improviziranje kot je pogosta praksa. Veliko težav bi se uredilo že z ustreznim informiranjem o dostopnih poteh za uporabnike invalidskih vozičkov.
Kako se gibalno ovirani samostojno gibajo v urbanem okolju?
Invalidi se spopadajo z veliko težavami glede fizične dostopnosti v urbanem okolju: prehodnost poti, dostop do javnih objektov, ustreznih stranišč in parkirišč ter javnega potniškega prometa.
Za samostojno mobilnost v mestih potrebuje človek na vozičku dovolj široke poti, da se lahko pelje, ter primerno nagnjene klančine (uvozi in izvozi na pločnik ali v zgradbo), da lahko z vozičkom zapelje na pločnik. Za premeščanje večjih višinskih razlik potrebuje ob stopnišču klančino, še lažji pa je dostop z dvigalom. V mestih je potrebno zagotoviti dostop do javnih institucij, avtobusnih in železniških postajališč ter dostop po različnih poteh v mestu.
Pri mobilnosti invalidov moramo upoštevati vrsto drugih dejavnikov: širino vozička, možnosti obračanja vozička, višino robnikov, ustrezno podlago, naklon poti ter višino sedeža, kar vpliva na oblikovanje inventarja grajenega okolja (strežnih pultov, avtomatov, tipk v dvigalih). Inkluzivne preureditve okolja pomagajo tudi ostalim udeležencem v prometu - kolesarjem, staršem z otroškimi vozički, starejšim z nakupovalnimi vozički ter drugim. V veliko pomoč so Invalidom pomagajo predvsem njihova društva, ki jim nudijo različne možnosti skupinskih prevozov ali ustrezno asistenco.
Predlogi za izboljšanje dostopnosti gibalno oviranim
- Izboljšano sodelovanje med občinami, javnim potniškim prometom ter organizacijami, ki združujejo gibalno ovirane osebe na določenem območju;
- Gibalno oviranim osebam je potrebno omogočiti predhodno načrtovanje poti ter ustrezno navigacijo v urbanem okolju s pomočjo tehnoloških rešitev in kakovostnih podatkov;
- Načrtovanje urbanega okolja, prilagojenega osebam na invalidskih vozičkih (ustrezne klančine in širina pešpoti, parkirna mesta in javne sanitarije za invalide, druge rešitve)
- Možnost dostopa do informacij o mobilnosti preko spleta in ostalih medijev.
Zakonodaja na področju dostopnosti grajenega okolja za gibalno ovirane osebe
Ureditev dostopnosti grajenega okolja je nemogoča brez trdne podpore v zakonodaji. To področje v Sloveniji obravnavajo sledeči dokumenti:
- Ustava Republike Slovenije (1991)
- Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov (1993)
- Malaška deklaracija invalidov (2003)
- Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb (2003)
- Nacionalne usmeritve za izboljšanje dostopnosti grajenega okolja, informacij in komunikacij za invalide (2005)
- Konvencija o pravicah invalidov (2008)
- Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (2010)
- Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010 – 2020
- Akcijski program za invalide (2014 – 2021; 2022 – 2030)
Zakonodaja, ki ureja dostopnost grajenega okolja v Sloveniji pa je žal zelo pomanjkljiva, zastarela ter pogosto nejasno zapisana. Odstranjevanje obstoječih ovir v grajenem okolju pa je stvar občin in posameznih iniciativ, kar pa je pogojeno z razpoložljivimi finančnimi sredstvi. Prav zaradi tega pa se dostopnost gibalno oviranih oseb močno razlikuje med posameznimi občini, odvisno kakšno prioriteto ima to področje za občino.
