Strpnost (uporabljal bom to besedo v zapisu) ali toleranca. Vrednota? Vrlina? Po mojem mnenju je lahko oboje. In strpnost kažemo vsi. Če pa malo boljše pomislim, se o strpnosti nihče ne pogovarja, temveč vsi samo o nestrpnosti. Na neki način je to logično, saj, če si strpen do drugih, potem na planetu Zemlja nimaš težav.
Obstaja več razlik (ne)strpnosti. In mislim, da ni človeka na tem svetu, ki ni bil vsaj enkrat nestrpen. Nekateri boste rekli, »jaz pa že nisem bil«. A samo pomislite na semafor, stojite za avtom, rdeča luč, nato se prižge zelena luč in človek pred vami ne reagira ravno v isti sekundi. Kaj se zgodi. Začnete trobiti, kriliti z rokami, dreti, nekateri okno odprejo,… Naj nadaljujem? Rajši ne bom. Da, tudi to je (ne)strpnost. Nestrpnost se lahko kaže tudi v manjših primerih, kot je recimo, če potrebuješ neko pomoč in se ne zgodi ravno v tistem trenutku, kot jo pričakuješ. Ampak, mislim, da takšna nestrpnost ne vpliva ravno prav dosti na tvoj pravi obraz.
»Strpnost je spoštovanje, sprejemanje in priznavanje bogate raznolikosti naših svetovnih kultur, naših oblik izražanja in načinov biti človek. Spodbujajo jo znanje, odprtost, sporazumevanje in svoboda misli, vesti in prepričanja. Strpnost je harmonija v različnosti. Ni samo moralna dolžnost, je tudi politična in pravna zahteva. Strpnost je vrlina, ki omogoča mir in prispeva k nadomestitvi kulture vojne s kulturo miru« (Declaration of Principles on Tolerance, 1995).
Za nadaljevanje tega članka, si bom izposodil en stavek iz 1. odstavka, 1. člena Deklaracije o načelih strpnosti, ki pravi: »Strpnost je harmonija v različnosti.« Ljudje smo si različni. Po barvi kože, po veroizpovedi, po narodnosti,… in tudi po invalidnosti. Morda sem se narobe izrazil. V današnjem času se vsi »invalidi«, sploh mlajši, obregnemo ob to besedo zato, ker se nam zdi izven mode. Tudi sam je nimam rad. Veliko lepša se mi zdi besedna zveza »osebe s posebnimi potrebami«. Ampak, da ne bom zašel od bistva članka, ki govori o strpnosti. In glede na to, da sem sam na vozičku, bom v naslednjem odstavku na nek način predstavil svoje videnje, kako je s strpnostjo do oseb s posebnimi potrebami v današnjem času.
Sam z nestrpnostjo nimam težav. Mislim, govorim o tem, da ljudje do mene, niso nestrpni. Pa tudi jaz nisem nestrpen do drugih. Ne spomnim se, da bi kdaj bil. Pa tudi se ne spomnim, da bi kdaj imel težave s človekom, ki bi bil nestrpen do mene, kadarkoli, kakršnekoli težave. Če že, te se je verjetno v otroštvu kdaj zgodilo, da mi je kakšna »babica« (ne moji) rekla »bogi«. Ampak, a zameriti takšnim, starejšim ljudem? Dobro vprašanje. Jaz mislim, da ne. Zato, ker v njihovih življenjih ni bilo takšnih ljudi. Pravzaprav, so bili, a tedaj so po večini bili doma in jih noben drugi ni videl. Veste kaj je bolj zaskrbljujoče? Zgodi se, da grem po ulici, vidim družino z majhnimi otroci in normalno, da otrok malo bolj pogleda, se začudi, morda zasmeji. Ampak, na to gledam normalno, saj pa še ni dolgo na svetu in ni še mogel videti osebe na vozičku. Vendar, zaskrbljujoče je to, da nato starši ne poskrbijo, da bi otrok dobil pravo informacijo. Največkrat starši v takšnih primerih otroka preusmerijo drugam, v druge stvari. Tako potem otrok ne dobi prave informacije, zakaj je določena oseba na vozičku, zakaj ne more skakati, se igrati tako kot on. In tako se, na precej bizaren način, lahko rodi nestrpnost nekega človeka do oseb s posebnimi potrebami.
Danes, 16. novembra pred 25. (1995) leti je Deklaracijo o načelih strpnosti sprejela Generalna konferenca UNESCO na 28. zasedanju v Parizu. Menim, da je to bil velik korak za človeštvo. A na žalost se vse preveč govori o nestrpnosti. Morda ne govori, a vse preveč se nestrpnost širi. Ne samo med navadnimi ljudmi, na žalost vidimo tudi politike in to najpomembnejše! V zadnjih letih, mesecih, tednih in dneh lahko to spremljamo vsakodnevno. In to je zaskrbljujoče! Precej. Nestrpnost pa lahko hitro preraste v kaj večjega, resnega.
Vsak posameznik bi moral ponotranjiti ta stavek: »Strpnost je harmonija v različnosti.« Ta stavek nam lahko razkrije, da moramo vsi sprejemati kakršnokoli različnost. Kajti, nikoli ne veš, kaj tebe čaka v prihodnosti.
Boris Šmigoc, mag, posl. ved, vodja nabave
Vir:
- UN Educational, Scientific and Cultural Organisation (UNESCO). Declaration of Principles on Tolerance. 16 November 1995. Najdeno 12. 11. 2020 na spletnem naslovu https://www.refworld.org/docid/453395954.html.
